domov
cv
kontakt

slov.    eng.

Percepcija ni samo zaradi nečesa, kar tam je, ampak je tudi zaradi nečesa, česar tam ni.

Obsojenosti na tukaj in zdaj, na kontinuiranost časa in prostora, se od takrat, ko se je s tem ukvarjal že Leonardo, nismo v ničemer osvobodili. Še vedno smo od nje življensko  odvisni. Takšnega zavedanja je vedno premalo in če kaj prispeva k temu, da se jih zopet zavemo, so to prvinske izkušnje, vračanje k najbolj prostorsko in časovno elementarnemu, pri čemer je likovnost eno najbolj prvinskih, dejavnost s  katero najlaže verificiramo to, kar počnemo.

Zakaj? Ta izkušnja prične z opazovanjem, ki vsaj v začetku ne pozna nobene abecede, nobenih dogovorjenih znakov in odčitavanje teh je potrebno vsakič znova graditi, dograjevati, preverjati, verificirati. Leonardo je v tem smislu še kako aktualen. Miselni svet pozna neko linearno logiko, ki pa v okviru (likovne) estetike ne deluje: Leonardov koncept kontinuirane povezanosti vidnega sveta je v nasprotju z diskontunuiranostjo verbalnega..

Sem povsem nasprotnega od precej uveljavljenega  mnenja, da vsaka redukcija nujno vodi v abstrakcijo. Ali, da ko odpravi linearno perspektivo, slikar zapusti svoj medij. Nobena od teh tez ne vzdrži, kar še posebej velja v času, ko se tehnična sredstva vse bolj približujejo skoraj popolni simulaciji resničnosti. Dovolj pozoren opazovalec bo opazil, da se najbolj prefinjeni fotoaparati s pomočjo posebnih algoritmov izogibajo popolni simulaciji realnosti, da raje izpostavljajo tiste komponente, ki pripomorejo k njeni čimvečji prepričljivosti. Filozofija opazovanja namreč temelji na tem, da vedno nekaj izpostavlja: na račun nečesa drugega, motečega, ali manj zanimivega. Če želim doseči zadovoljiv in prepričljiv efekt realnega, je zato redukcija do določene mere celo nujna. Prvi, ki se je v okvirih moderne umetnosti tega dobro zavedel je bil Paul Cézanne.

Z geometrizacijo oblik je dosegal njihovo notranjo avtonomijo, hkrati s tem pa je na robovih povečal (se je zgodil) kontrast med oblikami, s čimer je bil čutni dojem še močnejši od tistega v realnem času in prostoru. Medtem ko je poenostavljal opazovana telesa, je hkrati zaostroval njihove robove  in s tem jačal njihovo vizualno prezenco. Redukcija realnega tako ni vodila v abstrakcijo, v izgubo vtisa fizične prezence. In obratno: vtis fizične prezence se je ojačal z določeno redukcijo realnega. Medtem ko je v glasbi še možen zapis v osmih tonih in nekaj poltonih, v literaturi pa s petindvajsetimi črkovnimi znaki, se kljub nepredstavljivi količini slikovnih (likovnih) “znakov” in praktično neomejeni vizualni substanci, ali pa ravno zato, tako radi izmaknemo odkrivanju temeljnih premis likovnosti. Na prvi pogled ob tolikšni poplavi vizualnih dražljajev likovnik nima na voljo niti približno v naprej jasno izdelanega instrumentarija in pravil za zlaganje likovnih koščkov, nekakšnega “likovnega klavirja”, s katerim bi lahko zgradil ali zapisal (zakodiral z drugačnimi znaki) vizualno podobo. Tako vedno ostaja v polju izvajanja nečesa nepreglednega, nečesa, česar ne more zaobjeti noben še tako zapleten kodni sistem.

Slika pa je na začetku zmes zdrizastega, amorfnega materiala, barvnih past, tekočin, prahu, gline, tradicionalno naravnih materialov, ki pogosto niti nimajo imena, ki ničesar ne zamenjujejo, so materija sama, katere končni učinek določa že infinitezimalno majhen (rahel) dotik. Pri tem vsakič znova trčimo na problem likovne abecede, ki pa vendarle obstaja, znakovnega sistema, ki ga je treba vsakič znova dograjevati, preverjati, verificirati. In ves čas ohranjati tisto odprtost, ki je zaradi narave medija predpostavljena že od začetka.

                                                                *

Johan Huizinga je zapisal, da je igra starejša od smeha. Mimikrija je zelo pomembna oblika pojavnosti v svetu žive narave, je celo starejša od igre. Je tudi posebna vrsta igre narave, igra zunanjega izgleda, zmotne ali pravilne ocene vizualne pojavnosti, ki je odvisna od presoje različnih “opazovalcev”. Ki včasih privabi, včasih skriva, včasih grozi. Pomemben agens življenja, preživetja, oblika nepisanega dogovora ali prevare v naravi. Ena od abeced (ne)bivanja, (ne)predvidenja, (ne)pričakovanja med živimi bitji.

Že danes pa nas je lahko vse bolj strah zasičenosti, otopelosti, nemoči in dezorientacije, ki se kaže tako v krizi raznih družbenih sistemov in mehanizmov, poplaviin prepletu komunikacijskih možnosti, številu inštitucij, kot v vse bolj neobvladljivem porastu števila (starajočega se) prebivalstva. Tudi tistega ki se seli, zlasti iz revnih krajev v razviti del sveta, in tistega, ki zaradi izgube dela ostaja doma.. Kot tudi nepredvidljivih pojavov v naravi,. Zato postaja vse pomembneje, kako ljudem dati upanje, ne le posameznikom, ampak vsemu človeštvu. V zraku ne visi le grožnja ekološke katastrofe, pandemij, ogrevanja ozračja, grožnja tiči tudi, pa naj se sliši še tako dušebrižniško, v masi prebivalstva, tako starIh kot mladih, bogatih kot revnih, ki jih neizmerna količina “instant zadovoljitev”, ki jih ponujajo mediji, spreminja v nekakšne človeške rastline. Ko ostanejo brez dela postanerjo tako ali drugače “nekoristni”. Oziroma, lahko so “uporabni” le še kot konzumenti hiperproduktivne industrijske in informacijske produkcije.

Kocka je pomemben del igre slučaja. Njena oblika je ključnega pomena za njeno delovanje. Je splošno sprejeta oblika, katere funkcija je vsakomur jasna, kakor je jasen tudi njen osnovni namen. Za njeno delovanje  je značilno, da se ne pojavlja le kot znak za nekaj, njena oblika je hkrati del njenega koncepta.

Vzporedna svetova, kot sta svet iger in umetnosti, zahtevata odprtost opazovanja, preverjanja potencialnih rešitev in potencialnosti oblik, nabiranja izkušenj, pred-videnja, ki ga, ne samo simbolno, prikazuje klobčič malih muck, ki se podi za volneno kroglo. In tudi kocka.